7. NEDELJA MED LETOM PRIDIGA OB 100-LETNICI SMRTI SV. JACINTE MARTO, FATIMSKE VIDKINJE (goduje 20. februarja)

7. NEDELJA MED LETOM

PRIDIGA OB 100-LETNICI SMRTI SV. JACINTE MARTO, FATIMSKE VIDKINJE (goduje 20. februarja)

3 Mz 19,1-2.17-18; 1 Kor 3,16-23; Mt 5, 38-48

23.2.2020

(z določenimi prilagoditvami jo lahko vzamete tudi že na 6. nedeljo med letom ali v postnem času)

"Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet." Ta Božji klic smo slišali v današnjem 1. berilu iz 3. Mojzesove knjige. Vsi smo poklicani k svetosti, od najmlajših do najstarejših oz. od najstarejših do najmlajših.

V teh dneh sta nam za zgled in priprošnjika postavljena najmlajša svetnika naše Katoliške Cerkve, ki nista mučenca, in sicer sv. Frančišek in Jacinta Marto. Godujeta 20. februarja, na smrtni dan sv. Jacinte.

Pravzaprav so vsi trije fatimski pastirčki in vidci, Lucija, Frančišek in Jacinta sveto živeli. Za svetnika sta bila razglašena Frančišek in Jacinta, in sicer je bila njuna beatifikacija leta 2000, kanonizacija pa leta 2017. Za Lucijo pa ta postopek še poteka, ker je živela neprimerno dlje kot onadva. Njima je namreč Devica Marija v prikazanju rekla, da ju bo kmalu vzela k sebi. Frančišek je umrl 4. aprila 1919, Jacinta je odšla k Bogu 20. februarja 1920, Lucija pa je zatisnila oči za ta svet 13. februarja 2005.

Letos naj bi bilo v ospredju praznovanje sv. Jacinte, saj mineva 100 let od njenega odhoda v večnost. V določenih pogledih pa so vsi trije tako ali tako neločljivo povezani. Skupaj so se igrali in hodili na pašo, skupaj so doživeli angelova in Marijina prikazanja, skupaj so molili rožni venec in delali pokoro za spreobrnjenje grešnikov. Radi so imeli Jezusa v sv. evharistiji, ki so mu skupaj radi rekli "Skriti Jezus". Konec koncev so bili za kratek čas skupaj tudi v ječi, ko jih je dal zapreti župan, da bi od njih izvedel skrivnosti, pa mi jih niso hoteli povedati.

Jacinta je najmlajša od fatimskih vidcev. Zanimivo je, da so že, ko so bili še majhni, njihovi starši zelo skrbeli, da so bili pastirčki vedno v dobri družbi ter so se izogibali tistih otrok, ki so nespodobno govorili. Zato je Frančiškova in Jacintina mati nekoč naročila, naj se igrata na domačem dvorišču. Jacinta je sporočila Luciji: "Moja mati ... noče, da se naučiva teh tako grdih stvari, ki so greh in ki jih Jezušček ne mara."

Omenjeno je že bilo, da so fatimski pastirčki delali pokoro za spreobrnjenje grešnikov. Mala Jacinta si je v tej smeri zelo prizadevala, da ni izpustila nobene priložnosti. - Jezus nam v govoru na gori pravi: "Če te kdo prosi, mu daj!" (Mt 5,42). - Ko je nekaj otrok beračilo od hiše do hiše in so jih srečali pastirčki, je Jacinta dejala: "Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!" Stekla je k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so večkrat dali malico tem revnim otrokom.

Jacinta je zelo rada imela Marijino brezmadežno Srce. Pogosto je šla na polje trgat rože in ob tem pela melodijo, ki si jo je sama izmislila: "Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje! Brezmadežno Srce Marijino, spreobrni grešnike, varuj duše pred peklom!"

Rada je molila za papeža. Marija je pastirčkom razodela 3. fatimsko skrivnost, ki vključuje napoved atentata na papeža, mala Jacinta pa je ob drugi priložnosti za trenutek doživela še svoje videnje o stiski svetega očeta, (kako je klečal pred neko mizo in jokal z rokami na obrazu, medtem ko je zunaj stalo veliko ljudi in so nekateri metali kamenje vanj, drugi so ga preklinjali in izgovarjali veliko grdih besed.) Jacinta je rekla: "Ubogi sveti oče, veliko moramo moliti zanj." Ob razglasitvi Frančiška in Jacinte za blažena leta 2000 se je papež Janez Pavel II. posebej zahvalil Jacinti "za žrtve in molitve, ki jih je darovala za svetega očeta, ki ga je videla, da tako trpi."

Ker se bliža postni čas, je prav, da povemo sledeče: Jacinta je pri igri dobila nalogo, naj poljubi Lucijinega brata, vendar je raje izbrala, da bo poljubila Jezusa na križu.  Potem je objemala in poljubljala Križanega s takšno predanostjo, da Lucija tega ni nikoli pozabila. Lucija je večkrat Jacinti pripovedovala o Jezusovem trpljenju. Jacinta pa je pozorno poslušala in jo je ganilo do solz. Iz sočutja do Jezusa je jokala in rekla: "Naš ubogi Gospod! Nikoli več ne bom grešila, ker nočem, da bi naš Gospod trpel."

Proti koncu svojega življenja (oktobra 1918) je Jacinta zbolela. Veliko je morala pretrpeti, nekaj časa doma, nekaj časa v treh različnih bolnišnicah oz. ustanovah, a je vendar vse trpljenje vdano prenašala in ga darovala v različne namene. Rekla je npr.: "Zelo veliko bolečino čutim v prsih, vendar ničesar ne povem svoji materi. Hočem trpeti za našega Gospoda, v zadoščenje za grehe proti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov."

Ob Jacintinem zgledu in pred začetkom postnega časa se lahko vprašamo: kakšen je naš odnos do trpljenja? Ali znamo darovati trpljenje v dober namen, ali pa se pritožujemo in godrnjamo, morda celo preklinjamo? Ali se zavedamo, kakšen blagoslov so nam lahko starejši in bolni bratje in sestre? Ali jih dovolj spoštujemo?

Fatimski pastirčki so nam vsem izjemen zgled svetosti. Zlasti to lahko rečemo za sv. Frančiška in Jacinto, katerima je svetost uradno potrjena s strani Cerkve. Sv. papež Janez Pavel II. je o njiju tako pomenljivo rekel, da sta kakor "dve sveči, ki ju je prižgal Bog, da bi razsvetljevali človeštvo v njegovih urah teme in nemira".

Po sv. Frančišku in Jacinti se lahko zgledujete otroci in odrasli, zdravi in bolni. Kako neverjeten je Bog, da izbira preproste otroke, da bi osramotil modrost tega sveta. Fatimskim pastirčkom je po Mariji dal izredno rast v svetosti. Naj tudi nam podari milost, da bomo zahrepeneli po svetosti in spoznali, kako prazno razmišlja ta svet. Naj nam pomaga, da bomo rastli v svetosti. Naj sv. Jacinta prosi za nas. Amen.

Janez Mrak, Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Vsi navedki so iz knjižice: A. Nadrah, Dve sveči na svetilniku, zbirka Sto let Fatime 3, Salve 2015.