VSESLOVENSKO OBHAJANJE FATIMSKE STOLETNICE 13.10.2017 ob 18.00

Sprejem Marije Romarice bo 13.10.2017
ob 18.00 uri v Stični - SVETA MAŠA

Dragi Marijini častilci!

Nebesa se zagotovo veselijo vseh, ki se z navdušenjem pripravljamo na VSESLOVENSKO OBHAJANJE FATIMSKE STOLETNICE V STIČNI 14. OKTOBRA in polnimo avtobuse na župnijski ali dekanijski ravni, da bi se Slovenci v čim večjem številu udeležili tega edinstvenega dogodka. Zato dovolite še nekaj dodatnih informacij:

-         Na 6. slovensko – hrvaško srečanje bo milostni kip fatimske Marije Romarice pripotoval preko Češke. V petek 13. oktobra, na dan zadnjega prikazanja v Fatimi in sončnega čudeža pred 100 leti, bodo kip slovesno sprejeli v Stični pri večerni maši (ob 18.00) cistercijani in vsa stiška župnija.

-         Sledila bo celonočna molitev ob milostnem kipu za namen srečanja, ki bo naslednji dan. V spodnji tabeli je razpored. Če bi se kdo želel vpisati za kakšno uro, mi lahko sporoči s povratno pošto dragica_cepar@t-2.net

V Stični se je tudi možno prijaviti za nočitev, da bomo »v formi« za VELIKI DOGODEK naslednji dan. Lep fatimski pozdrav vsem »slovenskim fatimskim pastirčkom«,

Dragica Čepar
 

SEZNAM MOLIVCEV ZA NOČNO MOLITEV OB FATIMSKI MARIJI
V STIČNI 13.10.2017

Ura	Ime in priimek
19:00	Župnija Stična
20:00	Župnija Stična
21:00	Župnija Stična Kljun Jelka Anna Marija Grušovnjak
22:00	Župnija Stična
23:00
0:00	Molitvena skupina na dekanijski ravni Molitev rožnega venca in petje Marijinih pesmi ANETA STOLOVSKI telefon 040-722-873
1:00	Molitvena skupina na dekanijski ravni: molitev rožnega venca in petje Marijinih pesmi ANETA STOLOVSKI telefon 040-722-873
2:00	Kristina Škerjanec Jana Albert
3:00	Rezi Kadunc Tončka Hrastovec
4:00
5:00	Župnija Stična
6:00
7:00
8:00

               

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Stični

Dragi častilci Jezusovega in Marijinega Srca,

gotovo ne boste pozabili,
da je v petek, 29. septembra ob 20.00,
na praznik treh nadangelov,
v opatovi kapeli v Stični
redno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca.

Veliko Božjega blagoslova in nasvidenje v Stični!

                                                                                p. Anton Nadrah

Druga izdaja Dnevnika sv. Favstine Kowalske

Za natis je pripravljena 2. pregledana izdaja

Dnevnika sv. Favstine Kowalske

z novim uvodom, ki sta ga iz poljščine prevedli sestri iz Mirne Peči.
Knjigo s 600 stranmi, ki spada med najpomembnejša mistična dela v Cerkvi,
bo izdala založba Salve na Rakovniku. Pred natisom je treba določiti višino naklade.
Čim višja bo, tem cenejši bo posamezni izvod.
Prosim, da na: anton.nadrah@rkc takoj sporočite, koliko izvodov naročate.
Knjige boste po izidu v oktobru dnignili pri Salve na Rakovniku.

Lep pozdrav v Gospodu!                       p. Anton Nadrah

Vir največje sile (5) Vzvod in škripec

Morda se vam tole opisovanje zdi komplicirano, ker enostavne zadeve na dolgo in široko opisuje. Najbrž brez tega veš, kaj je vzvod in kaj škripec. Znan je Arhimedov rek: »Dajte mi oporišče, pa bom premaknil svet.« Nobenega dvoma ni, da je trditev resnična; zakaj vzvodova moč je res presenetljivo velika. Takšen vzvod je – kakor nas uči fizika – močan drog, ki ga opreš na oporišče. Na eni strani droga je odpor, ali tisto, kar je treba premakniti, na drugi strani pa sila. Tisti drog pa, ki je med silo in oporiščem, je opora. Ta drog med oporiščem in silo ter med oporiščem in odporom je lahko enako ali pa tudi neenako dolg. Če je na obeh straneh enako dolg, imamo tehtnico. Ako hočemo v tem primeru dvigniti težo A, moramo na drugi strani imeti moč A, ki je enaka odporu. Čim daljša pa je opora ali drog, to se pravi, čim večja je razdalja med oporiščem in silo, ki naj premaga odpor, tem večja je tudi sila. Na tem načelu je zgrajena rimska tehtnica, ki ima na eni strani zelo kratko, na drugi strani pa zelo dolgo ročico. Tako lahko z grami tehtamo celo tone. Najmanjša teža enega grama more dvigniti več ton, če je le opora dovolj dolga. S primernim vzvodom bi mogel tudi otrok z najmanjšo silo dvigniti 1000 ton. Ali se bralec ob tem ne spomni Kristusovih besed: »Če imate vero kakor gorčično zrno in rečete tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje!', in zgodilo se bo«? Moč molitve, utemeljene na veri, je neizmerno velika, je pravi vzvod.

Če si mislimo, da je vera oporišče, je potemtakem zaupanje drog ali opora, ki ima na enem koncu tisto, kar želimo doseči, medtem ko zastavimo na drugem koncu moč molitve. Prosilcu je zaupanje, da bo prejel, kar prosi, toliko kakor vzvodova opora ali drog. Čim večje je zaupanje, tem večja bo tudi vzvodova moč, tako da je treba le prav majhne sile, pa dvigneš poljubno težo, to se pravi, da prejmeš, kar prosiš.

Brez vere, to je, če ne verujemo, da nam »Bog lahko da«, kar prosimo, je molitev nemogoča. Če ne verujemo, da je Bog, ali pa, če to sicer verujemo, pa mislimo, da nam Bog zaprošenega ne more dati, je vsaka molitev odveč.

Oporišče molitve je vera. Da bo pa molitev uspešna, je treba zraven še brezpogojno upati, da nam bo Bog to tudi dal, kar ni nič drugega kakor »zaupanje«. Naše zaupanje pa mora imeti izvor ne samo v veri, da nam Bog more dati, kar prosimo, marveč tudi v Božji obljubi, da nas bo uslišal. Z drugimi besedami povedano: To zaupanje ima svoj izvor v veri, da nam Bog mora dati, kar ga prosimo, ker je tako obljubil.

To nam jasno povedo besede Jezusa Kristusa: »Zato vam pravim: Karkoli prosite v molitvi, verujte, da boste prejeli [to se pravi: zaupajte], in vse se vam bo zgodilo!« (Mr 11,24). Ta vera, da bomo prejeli, kar prosimo, je zaupanje, ki temelji na Kristusovi obljubi. In pri Mateju beremo (21,21): »Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili [ne omahovali], ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje!', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli!« Vera in zaupanje drug drugega dopolnjujeta in naredita, da je molitev uspešna.

Zato so apostoli, ki so gotovo verovali v Kristusovo moč, pa so še omahovali, Gospoda ponižno prosili, naj jim pomnoži vero. »Tedaj so apostoli rekli Gospodu: 'Pomnoži nam vero!' (Lk 17,5). Manjkalo jim je zaupanje, ki temelji v veri.

To razliko med vero in zaupanjem razločno vidimo v primeru obsedenčevega očeta, ko apostoli iz obsedenca niso mogli izgnati hudobnega duha, kar nam Marko pripoveduje v svojem evangeliju (Mr 9,21–22): »Jezus je vprašal očeta: 'Kako dolgo se mu to že dogaja?' Ta je rekel: 'Od otroških let … Če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!' Jezus mu je rekel: 'Če morem – vse je mogoče tistemu, ki veruje.' V hipu je dečkov oče v solzah vzkliknil: 'Verujem, pomagaj moji neveri!' – S tem je hotel reči: Daj, utrdi moje zaupanje. Tisti oče je sicer veroval, vendar ne dovolj, da bi mogel v Kristusa neomejeno zaupati.

Taka molitev, kadar je zaupanje neomejeno, kadar je vzvodova opora zelo dolga, je molitev, ki »dela čudeže«. Žal, da je ta orjaški vzvod zelo redek, zato so pa tudi čudeži tako redki.

Kaj pa bomo storili, da bi z molitvijo kaj dosegli, čeprav je naše zaupanje le omejeno? Odgovor je dokaj enostaven: uporabili bomo škripec!

Škripec je pravi vzvod, le da oporni drog ni trd, marveč prožna vrv, ki teče ob kolesu, katero visi na svoji osi. Na eni strani vrvi je breme, na drugi pa sila, ki s potegi breme počasi dviga, s tem da premaguje odpor. Breme se počasi dviga, ko s potegi za vrv vlečemo. Če bi nehali vleči za vrv in bi jo spustili iz rok, bi breme, ko smo ga že dvignili do neke višine, takoj spet padlo na tla. Ta naprava nam pojasnjuje, kakšne posledice in učinke ima naša molitev, če je naše zaupanje omejeno …

Našo »običajno« molitev prav lahko primerjamo s tem škripcem. Od Boga želimo prejeti kako stvar (kar je popolnoma isto, kakor če bi hoteli dvigniti breme). Nimamo pa »dovolj zaupanja«, da bi zaprošeno lahko naenkrat dosegli (to se pravi, da nimamo dovolj moči, da bi breme z enim potegom dvignili, kamor bi ga radi). Tedaj začnemo Boga ponovno prositi za tisto, kar si želimo, tako rekoč po koščkih našega zaupanja. Učinek je tu isti, kakor pri vzvodu ali škripcu. Če za vrv kar naprej vlečemo, potegnemo breme do potrebne višine, dokler ne prejmemo tega, kar prosimo. Ko bi naše zaupanje bilo zelo veliko, kakršno je bilo na primer zaupanje stotnika iz evangelija, bi nam bilo treba samo enkrat prositi, pa bi prejeli. Ker pa tega zaupanja nimamo, moramo neprestano vleči, da dvignemo breme, to je, da dosežemo, kar prosimo. Zato moramo svoje molitve neprestano ponavljati, ker je naše zaupanje zelo majhno. Če pa so kosi našega zaupanja večji, nam je tudi naše molitve treba manjkrat ponavljati. Prav tako, kakor se zgodi pri škripcu, če je vsak poteg daljši.

Če pa je naše zaupanje enako ničli, lahko svojo molitev tisočkrat ponovimo, pa še ne bi nič dosegli. Če namreč, ko dvigamo breme, za vrv samo nekako pocukamo, ne da bi zares potegnili, bo breme obležalo, kjer je.

Zgodi pa se včasih pri naših molitvah, da se naveličamo prositi, pa zato odnehamo in obupamo, da bi bili uslišani. Taka prošnja kajpada ni uspešna. To je prav tako, kakor če bi kdo s škripcem hotel breme dvigniti, pa bi opešal in vrv izpustil, breme bi spet padlo na tla, in ves trud bi bil zaman. Mehaniki so, zavedajoč se take nevarnosti, zato iznašli »sestavljen škripec«, ki je sestavljen iz dveh ali treh enostavnih škripcev, tako da breme, čeprav bi nehali vleči, vendarle ne bi padlo na tla. Ta primerjava nam ponazarja molitev dveh ali treh ljudi. Ko eden preneha prositi, drugi kljub temu naprej prosijo in tako končno dosežejo, kar prosijo. To je moč molitve v družini. Na tem načelu temelji apostolstvo molitve. Tisoči in tisoči neprestano prosijo Boga za isto stvar, kakor če bi vsak izmed njih vlekel za eno izmed veliko vrvi, ki bi se potem združile v eno, na kateri visi breme, katero je treba dvigniti.

Pa bo morda kdo rekel: Ta primera je duhovita, vendar pa v življenju večkrat vidimo, da tudi taka molitev ni uspešna.

Vsak mesec prosimo Boga za določeno stvar, pa le redkokdaj vidimo, da je prošnja bila učinkovita. Zakaj? Poleg drugih vzrokov je tudi ta, ker ne vlečejo vsi hkrati za vrv in ne vlečejo zares. Molitev je, kakor bi prihajala iz kakega zvočnika, manjka ji zaupanja. Ko bi deset milijonov apostolata molitve za mesečni molitveni namen vsaj z »malo zaupanja« molili, bi Bog bržkone (če na primer to, kar prosimo, ni odvisno od človekove svobodne volje) našo prošnjo uslišal.

Vendar navadno molimo popolnoma mehanično, brez duha, brez prave resnosti in vztrajnosti. In jasno! Bog namreč ni obljubil, da nam bo kar meni nič tebi nič dal vse, kar ga bomo prosili, čeprav bi ga tisočkrat prosili ali bi jih milijon za to prosilo. Njegova obljuba je jasna: »Vse, karkoli boste prosili z vero in ne da bi omahovali, boste prejeli!« kakor je določil v svoji previdnosti. Na tisoče duš na primer prejme morda svoje večno zveličanje, ne da bi mi vedeli, da so ga dosegli po naših molitvah.

Treba je omeniti, da je vse, kar je bilo povedano o vzvodu in škripcu, le primera, ki naj malo osvetli, kako deluje molitev. Mislimo, da je primera jasna in nova; naj služi kot podlaga tega, kar bomo obravnavali v naslednjem poglavju.

C. M. de Heredia

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Stični

Vse, ki imate radi Marijo in Jezusa,
lepo vabimo na češčenje njunih najsvetejših Src,
ki bo v opatovi kapeli v Stični v petek, 29. septembra, ob 20.00.

Nasvidenje v Stični!           p. Anton Nadrah

Jutranja in večerna molitev

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom o molitvi takole zapisal: »Če ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer.            Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.«

O jutranji in večerni molitvi neka izobraženka takole razmišlja in jo utemeljuje: »Če je Bog moj Gospod, potem je naravno, da mu hvaležno služim, in molitev spada bistveno zraven. Razpoloženje ni prav nič pomembno, Gospod terja zvestobo. Pozdraviti svojega Boga, od katerega imam vse, vsako jutro, se mu zahvaliti za srečno noč in mirno spanje, za dobro začeti dan – to je vendar stvar spodobnosti! Enako se spodobi zahvaliti se mu zvečer, da je dan minil brez hujših nadlog, prinesel morda celo kakšen uspeh, lepo srečanje, veselje nad razcvetelim drevesom spomladi, nad petjem kosa v zgodnjem jutru, nad sončnim poletnim dnem, bleščečimi barvami jeseni ali iskrečo se belino na novo zapadlega snega ... Koliko vzrokov za zahvalo!«

Avstrijski skladatelj Franz Joseph Haydn iz 18. stoletja, oče instrumentalne glasbe, je v nekem pismu zaupal svojemu prijatelju, kakšna je njegova jutranja molitev:

»Vstanem zjutraj zgodaj. Ko se oblečem, pokleknem ter prosim Boga in presveto Devico, da bi mi tudi danes prišel navdih. Potem ko malo pozajtrkujem, sedem za klavir in začnem iskati kakšno misel. Če se mi porodi, lahko brez truda nadaljujem svoje delo. Če pa ne gre, tedaj razumem, da sem s kakšnim pogreškom zapravil Božjo milost in potem molim tako dolgo, dokler nimam občutka, da mi je greh odpuščen.«

Italijanski pevec Mario del Monaco, eden najboljših tenoristov novejšega časa, je v nekem intervjuju povedal:

»Vsako jutro, ko vstanem, v duhu pokleknem pred Bogom, da mu rečem: 'Hvala, Gospod, za vse, kar si mi dal' in se mu iskreno zahvalim.«

Pisatelj Finžgar pripoveduje v delu Kakor pelikan, kako je stari pastir Boltežar zjutraj molil:

»O Bog, tvoj hlapec je zdajle vstal, da bo Tebi čast dajal, sebi kruha služil. Požegnan je ta kruh z žegnom šentjanževim, pokropljen s kropljenjem angelskim! Ti si mi rekel vstati, daj še tri angelce k meni poslati: Bo prvi zame, za dušo in telo, bo drugi za kočo in hlev, in tretji, da živino pase in pana vse kače in modrase ...Češčena Marija ... ki je bil zame z eno žlajfo trikrat udarjen ...«

Žena in mati za svojo jutranjo molitev najraje gre k sv. maši. Molitev ji v zakonskem in družinskem življenju veliko pomeni:

»Če hočem opraviti dobro in koristno jutranjo molitev in s tem posvetiti ves dan, jo najraje združim z zgodnjo jutranjo mašo, ko otroci še spijo. S poslušanjem Božje besede zaposlim duha ter z Božjo mislijo obogatim svojo za ves dan; z navzočnostjo pri obhajanju evharistije more tudi moje vsakdanje življenje postati po Božji daritvi nekaj velikega, lepega, nevsakdanjega; po uživanju evharistične hrane postajam krepkejša v Božjem duhu in resnici.

Vsega tega ne potrebujem le zase, ampak tudi za moža in otroke. Vse lepe, koristne misli, spoznanja in sklepe moram posredovati otrokom, ker s tem učim moliti tudi nje. Postanejo mi vodilo pri vsakdanjem delu in vzgoji. Če svoje srce odpiram po molitvi svojim otrokom in možu, bodo tudi njihova srca bolj odprta Bogu in meni. Če znam sama dobro in prav moliti, bom tako znala moliti tudi v družini. Če se sama znam premagati in ne sitnarim, bodo to zmogli tudi vsi drugi. Če v zakonski težavi prosim Boga za pomoč, mi bo mož postal bolj dostopen ali mi bo sam od sebe prišel naproti.

Molitev me tako ne združuje le z Bogom, temveč tudi z možem in otroki, ki so tempelj istega Svetega Duha, ki prebiva v meni in v njih. Za družino še prav posebej velja Jezusova obljuba, da tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, tam je Bog sredi med njimi.«

Neka mati jutranjo in večerno molitev zelo lepo povezuje z življenjem:

»Zjutraj razgrnem pred Gospoda svoje načrte in ga poprosim, naj jih potrdi s svojim blagoslovom in mi da moči, da bom sposobna prenesti preizkušnje in neuspehe pri njihovem izpolnjevanju.

Zvečer, ko ležem k počitku, je moja molitev zahvala za vse dobro, kar sem prejela in uspela ustvariti, pa tudi za vse hudo, kar sem z Božjo pomočjo prenesla. Obenem je kesanje za vse spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki so sad moje nepopolnosti in grešnosti. Ničkolikokrat se mi zgodi, da zvečer stojim pred Gospodom praznih rok, z občutkom zagrenjenosti in slabe volje zaradi izgubljenega dneva. Trudim se, a vendar naredim tako malo ali nič dobrega, toliko načrtov ostane neizpolnjenih, toliko sklepov neizvršenih. Takrat še posebno vdano prosim Svetega Duha za spoznanje Božje volje, kajti Gospod pravi: 'Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota' (Iz 55,8).«

Za jutranjo in večerno molitev lahko uporabljamo tudi rožni venec, ki ga tako zelo priporoča Mati Marija v Fatimi. Materi Cerkvi so zelo ljube liturgične hvalnice in večernice.

Kardinal Faulhaber pravi, da je jutranja molitev jutranja telovadba duše. Baudelaire pa trdi, da je človek, ki zvečer moli, podoben stotniku, ki je razporedil straže in lahko mirno zaspi.

Vseučiliški profesor in znanstvenik Contardo Ferrini je pisal svojemu prijatelju:

»Nikakor si ne morem predstavljati življenja brez molitve, prebujenja zjutraj brez srečanja z Božjim nasmehom in zvečer počitka brez misli na Kristusa. Takšno življenje bi bilo podobno temni noči, ... brez pravega duhovnega veselja.«

zbral p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V dveh mesecih skupaj, juniju in juliju, smo napredovali za 5 zrn. Bog povrni vsem, ki tako vztrajno sodelujete. Naj bo Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Se priporočam še za naprej. Pomanjkanje poklicev nas kliče k vztrajni molitvi, ne le za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, ampak tudi za dobre krščanske družine, ki bodo zvesto hodile za Kristusom in si upale iz Božjih rok sprejeti tudi več otrok, z zaupanjem v Božjo Previdnost. Bolj skromno in Bogu predano življenje družin, ki živijo iz posvetitve in izročitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, je upanje za Cerkev na Slovenskem.