Morda se vam tole opisovanje zdi
komplicirano, ker enostavne zadeve na dolgo in široko opisuje. Najbrž brez tega
veš, kaj je vzvod in kaj škripec. Znan je Arhimedov rek: »Dajte mi oporišče, pa
bom premaknil svet.« Nobenega dvoma ni, da je trditev resnična; zakaj vzvodova
moč je res presenetljivo velika. Takšen vzvod je – kakor nas uči fizika – močan
drog, ki ga opreš na oporišče. Na eni strani droga je odpor, ali tisto, kar je
treba premakniti, na drugi strani pa sila. Tisti drog pa, ki je med silo in
oporiščem, je opora. Ta drog med oporiščem in silo ter med oporiščem in odporom
je lahko enako ali pa tudi neenako dolg. Če je na obeh straneh enako dolg,
imamo tehtnico. Ako hočemo v tem primeru dvigniti težo A, moramo na drugi
strani imeti moč A, ki je enaka odporu. Čim daljša pa je opora ali drog, to se
pravi, čim večja je razdalja med oporiščem in silo, ki naj premaga odpor, tem
večja je tudi sila. Na tem načelu je zgrajena rimska tehtnica, ki ima na eni
strani zelo kratko, na drugi strani pa zelo dolgo ročico. Tako lahko z grami
tehtamo celo tone. Najmanjša teža enega grama more dvigniti več ton, če je le
opora dovolj dolga. S primernim vzvodom bi mogel tudi otrok z najmanjšo silo
dvigniti 1000 ton. Ali se bralec ob tem ne spomni Kristusovih besed: »Če imate
vero kakor gorčično zrno in rečete tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje!',
in zgodilo se bo«? Moč molitve, utemeljene na veri, je neizmerno velika, je
pravi vzvod.
Če si mislimo, da je vera oporišče, je
potemtakem zaupanje drog ali opora, ki ima na enem koncu tisto, kar želimo
doseči, medtem ko zastavimo na drugem koncu moč molitve. Prosilcu je zaupanje,
da bo prejel, kar prosi, toliko kakor vzvodova opora ali drog. Čim večje je
zaupanje, tem večja bo tudi vzvodova moč, tako da je treba le prav majhne sile,
pa dvigneš poljubno težo, to se pravi, da prejmeš, kar prosiš.
Brez vere, to je, če ne verujemo, da nam
»Bog lahko da«, kar prosimo, je molitev nemogoča. Če ne verujemo, da je Bog, ali
pa, če to sicer verujemo, pa mislimo, da nam Bog zaprošenega ne more dati, je
vsaka molitev odveč.
Oporišče molitve je vera. Da bo pa
molitev uspešna, je treba zraven še brezpogojno upati, da nam bo Bog to tudi
dal, kar ni nič drugega kakor »zaupanje«. Naše zaupanje pa mora imeti izvor ne
samo v veri, da nam Bog more dati, kar prosimo, marveč tudi v Božji obljubi, da
nas bo uslišal. Z drugimi besedami povedano: To zaupanje ima svoj izvor v veri,
da nam Bog mora dati, kar ga prosimo, ker je tako obljubil.
To nam jasno
povedo besede Jezusa Kristusa: »Zato vam pravim: Karkoli prosite v molitvi,
verujte, da boste prejeli [to se pravi: zaupajte], in vse se vam bo zgodilo!«
(Mr 11,24). Ta vera, da bomo prejeli, kar prosimo, je zaupanje, ki temelji na
Kristusovi obljubi. In pri Mateju beremo (21,21): »Resnično, povem vam: Če
boste imeli vero in ne boste dvomili [ne omahovali], ne boste delali samo tega,
kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in
se vrzi v morje!', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z
zaupanjem, boste prejeli!« Vera in zaupanje drug drugega dopolnjujeta in
naredita, da je molitev uspešna.
Zato so
apostoli, ki so gotovo verovali v Kristusovo moč, pa so še omahovali, Gospoda
ponižno prosili, naj jim pomnoži vero. »Tedaj so apostoli rekli Gospodu:
'Pomnoži nam vero!' (Lk 17,5). Manjkalo jim je zaupanje, ki temelji v veri.
To razliko med
vero in zaupanjem razločno vidimo v primeru obsedenčevega očeta, ko apostoli iz
obsedenca niso mogli izgnati hudobnega duha, kar nam Marko pripoveduje v svojem
evangeliju (Mr 9,21–22): »Jezus je vprašal očeta: 'Kako dolgo se mu to že
dogaja?' Ta je rekel: 'Od otroških let … Če kaj moreš, se nas usmili in nam
pomagaj!' Jezus mu je rekel: 'Če morem – vse je mogoče tistemu, ki veruje.' V
hipu je dečkov oče v solzah vzkliknil: 'Verujem, pomagaj moji neveri!' – S tem
je hotel reči: Daj, utrdi moje zaupanje. Tisti oče je sicer veroval, vendar ne
dovolj, da bi mogel v Kristusa neomejeno zaupati.
Taka molitev, kadar je zaupanje
neomejeno, kadar je vzvodova opora zelo dolga, je molitev, ki »dela čudeže«.
Žal, da je ta orjaški vzvod zelo redek, zato so pa tudi čudeži tako redki.
Kaj pa bomo storili, da bi z molitvijo
kaj dosegli, čeprav je naše zaupanje le omejeno? Odgovor je dokaj enostaven:
uporabili bomo škripec!
Škripec je pravi vzvod, le da oporni
drog ni trd, marveč prožna vrv, ki teče ob kolesu, katero visi na svoji osi. Na
eni strani vrvi je breme, na drugi pa sila, ki s potegi breme počasi dviga, s
tem da premaguje odpor. Breme se počasi dviga, ko s potegi za vrv vlečemo. Če
bi nehali vleči za vrv in bi jo spustili iz rok, bi breme, ko smo ga že
dvignili do neke višine, takoj spet padlo na tla. Ta naprava nam pojasnjuje,
kakšne posledice in učinke ima naša molitev, če je naše zaupanje omejeno …
Našo »običajno«
molitev prav lahko primerjamo s tem škripcem. Od Boga želimo prejeti kako stvar
(kar je popolnoma isto, kakor če bi hoteli dvigniti breme). Nimamo pa »dovolj
zaupanja«, da bi zaprošeno lahko naenkrat dosegli (to se pravi, da nimamo
dovolj moči, da bi breme z enim potegom dvignili, kamor bi ga radi). Tedaj
začnemo Boga ponovno prositi za tisto, kar si želimo, tako rekoč po koščkih
našega zaupanja. Učinek je tu isti, kakor pri vzvodu ali škripcu. Če za vrv kar
naprej vlečemo, potegnemo breme do potrebne višine, dokler ne prejmemo tega,
kar prosimo. Ko bi naše zaupanje bilo zelo veliko, kakršno je bilo na primer
zaupanje stotnika iz evangelija, bi nam bilo treba samo enkrat prositi, pa bi
prejeli. Ker pa tega zaupanja nimamo, moramo neprestano vleči, da dvignemo
breme, to je, da dosežemo, kar prosimo. Zato moramo svoje molitve neprestano
ponavljati, ker je naše zaupanje zelo majhno. Če pa so kosi našega zaupanja
večji, nam je tudi naše molitve treba manjkrat ponavljati. Prav tako, kakor se
zgodi pri škripcu, če je vsak poteg daljši.
Če pa je naše zaupanje enako ničli,
lahko svojo molitev tisočkrat ponovimo, pa še ne bi nič dosegli. Če namreč, ko
dvigamo breme, za vrv samo nekako pocukamo, ne da bi zares potegnili, bo breme
obležalo, kjer je.
Zgodi pa se
včasih pri naših molitvah, da se naveličamo prositi, pa zato odnehamo in
obupamo, da bi bili uslišani. Taka prošnja kajpada ni uspešna. To je prav tako,
kakor če bi kdo s škripcem hotel breme dvigniti, pa bi opešal in vrv izpustil,
breme bi spet padlo na tla, in ves trud bi bil zaman. Mehaniki so, zavedajoč se
take nevarnosti, zato iznašli »sestavljen škripec«, ki je sestavljen iz dveh
ali treh enostavnih škripcev, tako da breme, čeprav bi nehali vleči, vendarle
ne bi padlo na tla. Ta primerjava nam ponazarja molitev dveh ali treh ljudi. Ko
eden preneha prositi, drugi kljub temu naprej prosijo in tako končno dosežejo,
kar prosijo. To je moč molitve v družini. Na tem načelu temelji apostolstvo
molitve. Tisoči in tisoči neprestano prosijo Boga za isto stvar, kakor če bi
vsak izmed njih vlekel za eno izmed veliko vrvi, ki bi se potem združile v eno,
na kateri visi breme, katero je treba dvigniti.
Pa bo morda kdo rekel: Ta primera je
duhovita, vendar pa v življenju večkrat vidimo, da tudi taka molitev ni
uspešna.
Vsak mesec prosimo Boga za določeno
stvar, pa le redkokdaj vidimo, da je prošnja bila učinkovita. Zakaj? Poleg
drugih vzrokov je tudi ta, ker ne vlečejo vsi hkrati za vrv in ne vlečejo
zares. Molitev je, kakor bi prihajala iz kakega zvočnika, manjka ji zaupanja.
Ko bi deset milijonov apostolata molitve za mesečni molitveni namen vsaj z
»malo zaupanja« molili, bi Bog bržkone (če na primer to, kar prosimo, ni
odvisno od človekove svobodne volje) našo prošnjo uslišal.
Vendar navadno
molimo popolnoma mehanično, brez duha, brez prave resnosti in vztrajnosti. In
jasno! Bog namreč ni obljubil, da nam bo kar meni nič tebi nič dal vse, kar ga
bomo prosili, čeprav bi ga tisočkrat prosili ali bi jih milijon za to prosilo.
Njegova obljuba je jasna: »Vse, karkoli boste prosili z vero in ne da bi
omahovali, boste prejeli!« kakor je določil v svoji previdnosti. Na tisoče duš
na primer prejme morda svoje večno zveličanje, ne da bi mi vedeli, da so ga
dosegli po naših molitvah.
Treba je omeniti, da je vse, kar je bilo
povedano o vzvodu in škripcu, le primera, ki naj malo osvetli, kako deluje
molitev. Mislimo, da je primera jasna in nova; naj služi kot podlaga tega, kar
bomo obravnavali v naslednjem poglavju.
C. M. de Heredia