Češčenje Srca Jezusovega v zgodovini Cerkve

Papež Janez Pavel II. je leta 1986 v Paray-le-Monialu dejal: »Bistvene prvine te pobožnosti so stalno vključene v duhovnost Cerkve skozi vso njeno zgodovino. Od vsega začetka je Cerkev zazrta v prebodeno Srce križanega Kristusa, iz katerega sta pritekli kri in voda, simbola zakramentov, ki vzpostavljajo Cerkev; v Srcu učlovečene Besede so cerkveni očetje krščanskega Vzhoda in Zahoda gledali začetek celotnega dela našega odrešenja, sad ljubezni našega Božjega Odrešenika, čigar prebodeno Srce je njen posebno izrazit simbol.«

O Jezusovem Srcu z vso toplino govori sv. Bernard. Za sv. Bonaventura je Jezusovo Srce »priročnik za srce na poti k Bogu«. Albert Veliki pravi, »da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovo Srce«.

Oče liturgičnega češčenja Srca Jezusovega je skupaj s češčenjem Marijinega Srca v 17. stoletju sv. Janez Eudes. Širjenje češčenja Jezusovega Srca je po njegovem mnenju najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in v praktičnem življenju kristjanov.

Češčenje Srca Jezusovega se je zelo razširilo po Jezusovih prikazovanjih sveti Marjeti Mariji Alacoque, ki je živela v 17. stoletju kot redovnica v Paray–le–Monialu v Franciji. Njej je Jezus leta 1673 v posebnem videnju razodel: »Moje Božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu. Čeprav si brezno nevrednosti in neznanja, sem te izbral za to poslanstvo, da bo tako bolj očitno, da je vse od mene.«

Ob videnju sredi leta 1674 je Jezus sv. Marjeti potožil: »Kljub mnogim prizadevanjem za njihovo srečo ostajajo ljudje hladni in brezbrižni. Vsaj ti mi stori to veselje, da zadoščuješ za njihovo nehvaležnost, kolikor boš mogla. Jaz bom tvoja moč, ne boj se ničesar.«

Svetnica je zapisala: »Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev Božjemu Srcu.« Večkrat je tudi izjavljala: »Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo Srce častil in se mu posvetil.«

Pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675 ji je Jezus pokazal svoje Srce z besedami:

»Glej to Srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samó nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu Srcu, zato da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem zakramentu.«

Uvedba posebnega praznika v čast Srcu Jezusovemu je na začetku naletela na težave, leta 1856 pa je praznik v čast Srcu Jezusovemu začela praznovati vsa Cerkev. Cerkev je češčenje Srca Jezusovega sprejela in ga priporočila v več papeških okrožnicah.

Papež Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem (Zajemali boste vodo) glede češčenja Jezusovega Srca med drugim dejal: »Čudovito širjenje je izhajalo od tod, ker se je ujemalo z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni. Ne smemo torej reči, da se je to češčenje začelo, ker ga je Bog razodel privatnim osebam. Ne smemo tudi reči, da se je v Cerkvi pojavilo nenadoma. Treba je namreč reči, da je naravno vzcvetelo iz žive vere in gorečega češčenja Božjega Odrešenika in njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenje njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše. Važnost razodetja sv. Marjeti Mariji pa je v tem, da je Kristus Gospod, ko je pokazal na presveto Srce, na prav poseben način hotel ljudi opomniti, naj premišljujejo in častijo skrivnost usmiljenega Boga do človeškega rodu. S tem izrednim razodetjem je namreč Kristus izrecno in ponovno pokazal na svoje srce kot na simbol, ki bo dal ljudem spoznati in priznati njegovo ljubezen. Obenem je to srce postavil kot znamenje in poroštvo usmiljenja in milosti za potrebe Cerkve v naših časih« (št. 52).

Srce Jezusovo nam po papeževih besedah »predstavlja in nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju presvetega Srca tolikšen pomen in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti… Češčenje presvetega Srca Jezusovega je po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega… Za svoj namen ima, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved« (št. 60).