Šopek Materi Mariji

Papež Benedikt XVI. je v apostolski spodbudi Sacramentum caritatis (22. februar 2007, št. 96) zapisal, da Cerkev premišljuje o Mariji kot o »nenadomestljivem vzoru evharističnega življenja«. Papež nadaljuje nauk svojega predhodnika Janeza Pavla II., ki je Devico Marijo označil za »evharistično ženo«.

Ker je Kristusovo telo, ki ga prejemamo pri sv. obhajilu, resnično telo, rojeno iz Device Marije, dojamemo, kako globoka vez je med Marijo in evharistijo. Mašna daritev je trajanje Kristusove kalvarijske daritve skozi vse čase. Marija je v evharistiji pridružena vsakemu izmed nas, kot se je to zgodilo pri drami na Kalvariji (prim. Jn 19,25).

Dejansko je vse Marijino življenje zaznamovano z evharistijo. Od nje se učimo, kako naj mašno daritev uresničujemo v svojem življenju

Na severu so Španci oblegali Fontarabijo, ki so jo zasedli Francozi. Nekega dne so Janeza, mladega španskega vojaka, bodočega sv. Janeza od Boga, poslali v izvidnico. Jezdil je blizu meje. Njegov konj se je spotaknil in vrgel jezdeca v skalo. Ker se ni mogel dvigniti in je čutil neizrekljive bolečine, je Janez molil k dobri Devici Mariji, pri kateri je že od otroštva vedno prosil za pomoč in tolažbo: »Samo ti me lahko rešiš, nebeška Kraljica. Ne dopusti, da bi padel v sovražnikove roke.« Nato je omedlel.

Ko je prišel k zavesti, je ob sebi zagledal mladenko, ki mu je sočutno prigovarjala. Oblečena v pastirico in s palico v roki se je sklanjala nad njim in mu ponudila vrč. Janez je nenasitno pil svežo pijačo. Tujka mu je ponudila roko in prijela obotavljajočega se mladeniča. Ves majav se je dvignil. Nato je začutil čudovito moč, ki je premagala njegovo slabost. Pastirica ga je vodila en del poti, nato pa ga pustila samega. Janez je bil prepričan, da pastirica ni mogla biti nihče drug kakor Devica Marija.

Odrekel se je vojaški službi in pričel iskati Božjo voljo. Postal je veliki Janez od Boga, ki ga je Leon XIII. razglasil za zavetnika bolnikov in bolnišnic.

V upanju, da bo postal duhovnik, je mali Dominik Savio zaradi pouka vsak dan bos prehodil 16 kilometrov. Velika revščina, v kateri je živela njegova družina, je spodbudila kurata njegove župnije, da ga je leta 1854 privedel k don Bosku, duhovniku predmestja v Torinu, ki je z očetovsko skrbjo sprejel to izvoljeno dušo.

8. decembra 1854, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem Brezmadežnem spočetju, je Dominik Mariji izročil svoje življenje in ji še posebej posvetil svojo mladeniško čistost. »Bog hoče, da sem svet!«, je ponavljal don Bosku. Ker je hotel biti podoben Jezusu v njegovi skrivnosti trpljenja, si je nalagal izredne pokore. Don Bosko je temu nasprotoval. Rekel mu je: »Tvoja dolžnost kot študenta je, da si vedno z veseljem pripravljen pomagati drugim. V tem je tvoja svetost.«

Ko je kasneje predlagal ustanovitev družbe Brezmadežne, so ga njegovi tovariši vprašali, kaj bi morali delati. Pojasnil jim je z naslednjimi besedami: »Na prvem mestu bomo ljubili sveto Devico z vsem srcem. Prosili jo bomo tudi, naj nas varuje v življenju, posebej pa v smrtni uri. Vsakič, ko bo njen praznik, bomo naredili, kar je v naši moči, da bi ga polepšali, in bomo prejeli sv. obhajilo.«