Neuradna zasliševanja fatimskih vidcev

Fatimske otroke so začeli zasliševati že po prvem prikazanju in so z zasliševanji nadaljevali do bolezni Frančiška in Jacinte, Lucijo pa so še pozneje večkrat izpraševali. Fatimski župnik Emanuel Ferreira je pastirčke prvič izprašal že 15 dni po prvem Marijinem prikazanju.

Pogosto ponavljajoča se zasliševanja so bila mučna in so vidce do kraja izčrpala. Na začetku so se pred zasliševalci skrivali, pozneje pa so zasliševanja sprejemali kot žrtve, s katerimi so reševali grešnike.

Treba je razlikovati izpraševanja, ki so jih izvajali resni duhovniki in zdravniki ter pozneje od škofa določena komisija, od radovednih romarjev in včasih celo veri sovražnih ljudi.

Dobronamerni ljudje, ki so pastirčke spraševali, so dobili o njih vtis resnosti, jasnosti, trdnosti in popolne skladnosti. Poglejmo nekaj primerov.

Zdravnik dr. Mendes je po 13. oktobru 1917 pisal svojemu bratu:

»Govoril sem s priorjem in potem z otroki. Zaslišal sem jih ločeno. Najprej sem skušal doseči, da bi dobili vame zaupanje. Ko so se docela sprostili, sem jih pričel zasliševati. Napravili so name izreden, res presenetljiv vtis. Bil sem pri njih kakšne tri ure. Šli smo celo na kraj prikazovanja k črniki molit rožni venec. Odkril nisem niti najmanjšega protislovja. Vsi so dajali natančno enake izjave. Ko so odšli, mi je prior pokazal svoje poročilo in zaprepaden sem ugotovil, da se je natančno ujemalo z mojim zasliševanjem. Vsi ljudje, ki so jih šli spraševat, so ugotovili isto. Moje navdušenje je bilo neizmerno. Ni več govora o kakšnem zasmehovanju, čeprav sem imel še nekaj pomislekov.«

Zdravnik dr. Eurico Lisboa je 15. januarja 1920 pisal dr. Formigonu o Luciji: »Vse me navaja k temu, da verjamem v resničnost prikazovanj. Živo se spominjam jasnosti, iskrenosti in trdnosti izjav male Lucije, ki se v njenem telesu ne more skrivati duša lažne in hinavske igralke. Njene trditve so name resnično napravile vtis in me popolnoma prepričale.«

Dr. Formigon je 26. aprila 1955, v dokumentu na 80 straneh, v 29 paragrafu zapisal tudi tole: Velikokrat sem zaslišal vidce, včasih v navzočnosti prič, ki so imele vse potrebne lastnosti. Soglasnost med raznimi pričevanji je zelo očitna. To dokazujejo moji spisi in pričevanja, ki sem se nanje skliceval v tem spisu.

P. Martins ugotavlja: »Človeka prevzame otipljiva skladnost med bistvenimi deli Sporočila kljub njegovi obsežnosti in teološki globini.«

Ne gre pa pri Lucijinem posredovanju Marijinih sporočil za to, da bi Marija vse do potankosti izgovorila prav tako, kakor je Lucija povedala ali zapisala. Gre za natančno posredovanje bistvene vsebine, ne pa nujno za dobesedno posredovanje. Dr. Messias Dias Coelho je glede tega zapisal:

»Kakšnega zaupanja so vredna Lucijina pripovedovanja? Če so jo nebesa izbrala za posredovalko, smemo sklepati, da nas je zvesto seznanila z bistvom sporočila, ki ji je bilo zaupano. V nasprotnem primeru bi bila Fatima polom in nebo bi se bilo razodelo brez uspeha. Veliko razodetje Irijske globeli, ki so ga že imenovali največje po apostolskih časih, bi v tem primeru ne bilo nič drugega kakor nemoč Nadnaravnega, saj ne bi bilo moglo doseči svojega neposrednega namena, česar nikakor ni mogoče dopustiti. Lucija je torej bila zvesta posredovalka vsaj z ozirom na bistvo Sporočila, ki so ji ga nebesa zaupala.«