Jutranja in večerna molitev

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom o molitvi takole zapisal: »Če ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer.            Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.«

O jutranji in večerni molitvi neka izobraženka takole razmišlja in jo utemeljuje: »Če je Bog moj Gospod, potem je naravno, da mu hvaležno služim, in molitev spada bistveno zraven. Razpoloženje ni prav nič pomembno, Gospod terja zvestobo. Pozdraviti svojega Boga, od katerega imam vse, vsako jutro, se mu zahvaliti za srečno noč in mirno spanje, za dobro začeti dan – to je vendar stvar spodobnosti! Enako se spodobi zahvaliti se mu zvečer, da je dan minil brez hujših nadlog, prinesel morda celo kakšen uspeh, lepo srečanje, veselje nad razcvetelim drevesom spomladi, nad petjem kosa v zgodnjem jutru, nad sončnim poletnim dnem, bleščečimi barvami jeseni ali iskrečo se belino na novo zapadlega snega ... Koliko vzrokov za zahvalo!«

Avstrijski skladatelj Franz Joseph Haydn iz 18. stoletja, oče instrumentalne glasbe, je v nekem pismu zaupal svojemu prijatelju, kakšna je njegova jutranja molitev:

»Vstanem zjutraj zgodaj. Ko se oblečem, pokleknem ter prosim Boga in presveto Devico, da bi mi tudi danes prišel navdih. Potem ko malo pozajtrkujem, sedem za klavir in začnem iskati kakšno misel. Če se mi porodi, lahko brez truda nadaljujem svoje delo. Če pa ne gre, tedaj razumem, da sem s kakšnim pogreškom zapravil Božjo milost in potem molim tako dolgo, dokler nimam občutka, da mi je greh odpuščen.«

Italijanski pevec Mario del Monaco, eden najboljših tenoristov novejšega časa, je v nekem intervjuju povedal:

»Vsako jutro, ko vstanem, v duhu pokleknem pred Bogom, da mu rečem: 'Hvala, Gospod, za vse, kar si mi dal' in se mu iskreno zahvalim.«

Pisatelj Finžgar pripoveduje v delu Kakor pelikan, kako je stari pastir Boltežar zjutraj molil:

»O Bog, tvoj hlapec je zdajle vstal, da bo Tebi čast dajal, sebi kruha služil. Požegnan je ta kruh z žegnom šentjanževim, pokropljen s kropljenjem angelskim! Ti si mi rekel vstati, daj še tri angelce k meni poslati: Bo prvi zame, za dušo in telo, bo drugi za kočo in hlev, in tretji, da živino pase in pana vse kače in modrase ...Češčena Marija ... ki je bil zame z eno žlajfo trikrat udarjen ...«

Žena in mati za svojo jutranjo molitev najraje gre k sv. maši. Molitev ji v zakonskem in družinskem življenju veliko pomeni:

»Če hočem opraviti dobro in koristno jutranjo molitev in s tem posvetiti ves dan, jo najraje združim z zgodnjo jutranjo mašo, ko otroci še spijo. S poslušanjem Božje besede zaposlim duha ter z Božjo mislijo obogatim svojo za ves dan; z navzočnostjo pri obhajanju evharistije more tudi moje vsakdanje življenje postati po Božji daritvi nekaj velikega, lepega, nevsakdanjega; po uživanju evharistične hrane postajam krepkejša v Božjem duhu in resnici.

Vsega tega ne potrebujem le zase, ampak tudi za moža in otroke. Vse lepe, koristne misli, spoznanja in sklepe moram posredovati otrokom, ker s tem učim moliti tudi nje. Postanejo mi vodilo pri vsakdanjem delu in vzgoji. Če svoje srce odpiram po molitvi svojim otrokom in možu, bodo tudi njihova srca bolj odprta Bogu in meni. Če znam sama dobro in prav moliti, bom tako znala moliti tudi v družini. Če se sama znam premagati in ne sitnarim, bodo to zmogli tudi vsi drugi. Če v zakonski težavi prosim Boga za pomoč, mi bo mož postal bolj dostopen ali mi bo sam od sebe prišel naproti.

Molitev me tako ne združuje le z Bogom, temveč tudi z možem in otroki, ki so tempelj istega Svetega Duha, ki prebiva v meni in v njih. Za družino še prav posebej velja Jezusova obljuba, da tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, tam je Bog sredi med njimi.«

Neka mati jutranjo in večerno molitev zelo lepo povezuje z življenjem:

»Zjutraj razgrnem pred Gospoda svoje načrte in ga poprosim, naj jih potrdi s svojim blagoslovom in mi da moči, da bom sposobna prenesti preizkušnje in neuspehe pri njihovem izpolnjevanju.

Zvečer, ko ležem k počitku, je moja molitev zahvala za vse dobro, kar sem prejela in uspela ustvariti, pa tudi za vse hudo, kar sem z Božjo pomočjo prenesla. Obenem je kesanje za vse spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki so sad moje nepopolnosti in grešnosti. Ničkolikokrat se mi zgodi, da zvečer stojim pred Gospodom praznih rok, z občutkom zagrenjenosti in slabe volje zaradi izgubljenega dneva. Trudim se, a vendar naredim tako malo ali nič dobrega, toliko načrtov ostane neizpolnjenih, toliko sklepov neizvršenih. Takrat še posebno vdano prosim Svetega Duha za spoznanje Božje volje, kajti Gospod pravi: 'Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota' (Iz 55,8).«

Za jutranjo in večerno molitev lahko uporabljamo tudi rožni venec, ki ga tako zelo priporoča Mati Marija v Fatimi. Materi Cerkvi so zelo ljube liturgične hvalnice in večernice.

Kardinal Faulhaber pravi, da je jutranja molitev jutranja telovadba duše. Baudelaire pa trdi, da je človek, ki zvečer moli, podoben stotniku, ki je razporedil straže in lahko mirno zaspi.

Vseučiliški profesor in znanstvenik Contardo Ferrini je pisal svojemu prijatelju:

»Nikakor si ne morem predstavljati življenja brez molitve, prebujenja zjutraj brez srečanja z Božjim nasmehom in zvečer počitka brez misli na Kristusa. Takšno življenje bi bilo podobno temni noči, ... brez pravega duhovnega veselja.«

zbral p. Anton