Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Stični

Vse, ki imate radi Marijo in Jezusa,
lepo vabimo na češčenje njunih najsvetejših Src,
ki bo v opatovi kapeli v Stični v petek, 29. septembra, ob 20.00.

Nasvidenje v Stični!           p. Anton Nadrah

Jutranja in večerna molitev

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom o molitvi takole zapisal: »Če ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer.            Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.«

O jutranji in večerni molitvi neka izobraženka takole razmišlja in jo utemeljuje: »Če je Bog moj Gospod, potem je naravno, da mu hvaležno služim, in molitev spada bistveno zraven. Razpoloženje ni prav nič pomembno, Gospod terja zvestobo. Pozdraviti svojega Boga, od katerega imam vse, vsako jutro, se mu zahvaliti za srečno noč in mirno spanje, za dobro začeti dan – to je vendar stvar spodobnosti! Enako se spodobi zahvaliti se mu zvečer, da je dan minil brez hujših nadlog, prinesel morda celo kakšen uspeh, lepo srečanje, veselje nad razcvetelim drevesom spomladi, nad petjem kosa v zgodnjem jutru, nad sončnim poletnim dnem, bleščečimi barvami jeseni ali iskrečo se belino na novo zapadlega snega ... Koliko vzrokov za zahvalo!«

Avstrijski skladatelj Franz Joseph Haydn iz 18. stoletja, oče instrumentalne glasbe, je v nekem pismu zaupal svojemu prijatelju, kakšna je njegova jutranja molitev:

»Vstanem zjutraj zgodaj. Ko se oblečem, pokleknem ter prosim Boga in presveto Devico, da bi mi tudi danes prišel navdih. Potem ko malo pozajtrkujem, sedem za klavir in začnem iskati kakšno misel. Če se mi porodi, lahko brez truda nadaljujem svoje delo. Če pa ne gre, tedaj razumem, da sem s kakšnim pogreškom zapravil Božjo milost in potem molim tako dolgo, dokler nimam občutka, da mi je greh odpuščen.«

Italijanski pevec Mario del Monaco, eden najboljših tenoristov novejšega časa, je v nekem intervjuju povedal:

»Vsako jutro, ko vstanem, v duhu pokleknem pred Bogom, da mu rečem: 'Hvala, Gospod, za vse, kar si mi dal' in se mu iskreno zahvalim.«

Pisatelj Finžgar pripoveduje v delu Kakor pelikan, kako je stari pastir Boltežar zjutraj molil:

»O Bog, tvoj hlapec je zdajle vstal, da bo Tebi čast dajal, sebi kruha služil. Požegnan je ta kruh z žegnom šentjanževim, pokropljen s kropljenjem angelskim! Ti si mi rekel vstati, daj še tri angelce k meni poslati: Bo prvi zame, za dušo in telo, bo drugi za kočo in hlev, in tretji, da živino pase in pana vse kače in modrase ...Češčena Marija ... ki je bil zame z eno žlajfo trikrat udarjen ...«

Žena in mati za svojo jutranjo molitev najraje gre k sv. maši. Molitev ji v zakonskem in družinskem življenju veliko pomeni:

»Če hočem opraviti dobro in koristno jutranjo molitev in s tem posvetiti ves dan, jo najraje združim z zgodnjo jutranjo mašo, ko otroci še spijo. S poslušanjem Božje besede zaposlim duha ter z Božjo mislijo obogatim svojo za ves dan; z navzočnostjo pri obhajanju evharistije more tudi moje vsakdanje življenje postati po Božji daritvi nekaj velikega, lepega, nevsakdanjega; po uživanju evharistične hrane postajam krepkejša v Božjem duhu in resnici.

Vsega tega ne potrebujem le zase, ampak tudi za moža in otroke. Vse lepe, koristne misli, spoznanja in sklepe moram posredovati otrokom, ker s tem učim moliti tudi nje. Postanejo mi vodilo pri vsakdanjem delu in vzgoji. Če svoje srce odpiram po molitvi svojim otrokom in možu, bodo tudi njihova srca bolj odprta Bogu in meni. Če znam sama dobro in prav moliti, bom tako znala moliti tudi v družini. Če se sama znam premagati in ne sitnarim, bodo to zmogli tudi vsi drugi. Če v zakonski težavi prosim Boga za pomoč, mi bo mož postal bolj dostopen ali mi bo sam od sebe prišel naproti.

Molitev me tako ne združuje le z Bogom, temveč tudi z možem in otroki, ki so tempelj istega Svetega Duha, ki prebiva v meni in v njih. Za družino še prav posebej velja Jezusova obljuba, da tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, tam je Bog sredi med njimi.«

Neka mati jutranjo in večerno molitev zelo lepo povezuje z življenjem:

»Zjutraj razgrnem pred Gospoda svoje načrte in ga poprosim, naj jih potrdi s svojim blagoslovom in mi da moči, da bom sposobna prenesti preizkušnje in neuspehe pri njihovem izpolnjevanju.

Zvečer, ko ležem k počitku, je moja molitev zahvala za vse dobro, kar sem prejela in uspela ustvariti, pa tudi za vse hudo, kar sem z Božjo pomočjo prenesla. Obenem je kesanje za vse spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki so sad moje nepopolnosti in grešnosti. Ničkolikokrat se mi zgodi, da zvečer stojim pred Gospodom praznih rok, z občutkom zagrenjenosti in slabe volje zaradi izgubljenega dneva. Trudim se, a vendar naredim tako malo ali nič dobrega, toliko načrtov ostane neizpolnjenih, toliko sklepov neizvršenih. Takrat še posebno vdano prosim Svetega Duha za spoznanje Božje volje, kajti Gospod pravi: 'Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota' (Iz 55,8).«

Za jutranjo in večerno molitev lahko uporabljamo tudi rožni venec, ki ga tako zelo priporoča Mati Marija v Fatimi. Materi Cerkvi so zelo ljube liturgične hvalnice in večernice.

Kardinal Faulhaber pravi, da je jutranja molitev jutranja telovadba duše. Baudelaire pa trdi, da je človek, ki zvečer moli, podoben stotniku, ki je razporedil straže in lahko mirno zaspi.

Vseučiliški profesor in znanstvenik Contardo Ferrini je pisal svojemu prijatelju:

»Nikakor si ne morem predstavljati življenja brez molitve, prebujenja zjutraj brez srečanja z Božjim nasmehom in zvečer počitka brez misli na Kristusa. Takšno življenje bi bilo podobno temni noči, ... brez pravega duhovnega veselja.«

zbral p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V dveh mesecih skupaj, juniju in juliju, smo napredovali za 5 zrn. Bog povrni vsem, ki tako vztrajno sodelujete. Naj bo Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Se priporočam še za naprej. Pomanjkanje poklicev nas kliče k vztrajni molitvi, ne le za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, ampak tudi za dobre krščanske družine, ki bodo zvesto hodile za Kristusom in si upale iz Božjih rok sprejeti tudi več otrok, z zaupanjem v Božjo Previdnost. Bolj skromno in Bogu predano življenje družin, ki živijo iz posvetitve in izročitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, je upanje za Cerkev na Slovenskem.

Pomen Fatime za naš čas (7)

Kakšne razloge nekateri navajajo za obstoj četrtega dela fatimske skrivnosti?

Italijanski novinar Antonio Socci in nekateri drugi avtorji pravijo, da je pri Marijinih prikazanjih v Fatimi navzoče oboje: dogajanje in Marijino besedilo kot pojasnilo tega dogajanja. Pri tretji skrivnosti pa je opisano samo dogajanje. Manjka torej Marijino pojasnilo, ko bi bilo bolj potrebno kakor kje drugje. Šlo naj bi za dva dokumenta, in sicer:

1) doslej znana in leta 2000 objavljena »tretja skrivnost«, ki jo je sestra Lucija napisala na štirih listih s skupaj 62 vrsticami, in

2) »četrta skrivnost« ali »drugi del« tretje skrivnosti, ki ga je napisala na enem listu z 20 do 25 vrsticami ter še ni bil objavljen.

Prvi dokument s tretjo skrivnostjo na štirih listih je jasno izpričan in objavljen v originalni fotografski obliki z originalno Lucijino pisavo.

Za obstoj drugega dokumenta, ki naj bi bil napisan na enem listu in naj bi vseboval Marijine besede, Socci navaja naslednje razloge:

a) Msgr. Venancio je zaprto kuverto fatimskega škofa, v kateri je bila manjša zaprta kuverta z Lucijino tretjo skrivnostjo, 1. marca 1957 izročil apostolskemu nunciju v Lizboni. Pazljivo jo je pregledal proti svetlobi in ugotovil, da je v Lucijini kuverti le en navaden popisan list s približno 20–25 vrsticami, a vsebine ni mogel prebrati.

b) Pater Alonso, strokovnjak za fatimske dogodke in sporočila, je še pred letom 2000 večkrat povedal, da je sestra Lucija skrivnost napisala na en list papirja. To dejstvo ni bilo nikoli ovrženo.

c) Kardinal Alfredo Ottaviani, prefekt Svetega oficija v Rimu, ki je leta 1957 skrivnost prebral, je pri slavni konferenci leta 1967 izjavil: »[Lucija] je napisala na en list to, kar ji je rekla Devica, naj pove svetemu očetu.«Tu se, misli Socci, poleg enega lista papirja omenjajo Marijine besede.

V »tretji skrivnosti«, ki je bila objavljena 26. junija 2000, ni nobene Marijine besede, ampak le opis tega, kar je Lucija videla. Tu ne gre za en list papirja, ampak za štiri. Iz vsega tega nekateri preiskovalci fatimskih dogodkov sklepajo, da je sestra Lucija za tretji del skrivnosti napisala dva dokumenta; eden, na štirih listih, opisuje dogajanje, drugi, na enem listu, vsebuje Marijine besede. Ta doslej neobjavljena Marijina pojasnila ima Socci za »četrto fatimsko skrivnost«. Po tem pojmovanju naj bi bila leta 2000 objavljena le »tretja« skrivnost, medtem ko »četrte« še ne poznamo.

Naj bo že tu pojasnjeno, da glede enega ali štirih listov velja, da sta obe trditvi pravilni. Gre za eno polo, ki je dvakrat preganjana, da nastanejo štirje listi. Ottavianieve besede »kar ji je rekla Devica« lahko razumemo v smislu, da ji je Marija naročila, naj opiše tretji del fatimske skrivnosti, ne da bi ji kaj posebej razlagala.

Da gre za dva dela tretje skrivnosti, nekateri fatimologi sklepajo tudi iz dejstva, da je za papeža Pavla VI. dvakrat zapisano, da je bral tretjo fatimsko skrivnost: v četrtek popoldne, 27. junija 1963 [to naj bi bil »zavojček Capovilla«] in 27. marca 1965 [to naj bi bil »zavojček Bertone«].

Naj bo omenjeno, da je možno, da je papež Pavel VI. dvakrat bral isto besedilo.

Škof Loris Capovilla, ki je bil osebni tajnik že pri Janezu XXIII., naj bi potrdil, da gre za dve besedili. »Zavojček Bertone« naj bi obsegal tisto besedilo, ki je bilo objavljeno leta 2000, »zavojček Capovilla« pa še neobjavljeno Marijino besedilo, ki naj bi ga že Pij XII. dal prenesti v svoje osebno stanovanje in sta ga tam hranila tudi Janez XXIII. in Pavel VI. ter verjetno tudi naslednji papeži. Ta zavojček naj bi nosil datum 9. I. 1944.

Naj pojasnimo, da gre tu za več nepreverjenih trditev.

Da naj bi šlo za nekaj bolj pretresljivega kot je leta 2000 objavljena skrivnost, nekateri sklepajo iz dejstva, da sestra Lucija skoraj tri mesece ni mogla izpolniti škofovega naročila. Ko je pisala prvo in drugo skrivnost, je rabila le dober mesec, čeprav je morala opisati strašno videnje pekla in grozote druge svetovne vojne ter komunistične revolucije. Dne 26. julija 1941 ji je škof v pismu naročil, naj zapiše vse, česar se še more spomniti o Jacinti. Lucija je v tem naročilu spoznala Božjo voljo in je do 31. avgusta 1941 že napisala prva dva dela fatimske skrivnosti. Tretji del naj bi bil zanjo veliko vznemirljivejši in jo je popolnoma ohromil, zato naj bi ga uspela napisati šele po Marijinem posredovanju 2. januarja 1944. Del, ki je bil objavljen leta 2000, naj bi napisala do 3. januarja 1944, neobjavljeni del pa do 9. januarja 1944. Nekateri mislijo, da to kaže, da je v napovedi šlo za velik odpad od vere Cerkve tako vernikov kot pastirjev in veliko zanemarjanje pastirske službe. To naj bi bilo za Lucijo kot globoko verno redovnico mnogo težje zapisati kakor napoved tretje svetovne vojne ali kake naravne katastrofe ali tudi tisti del, ki je bil objavljen leta 2000. Takšno razlago naj bi podpiral Lucijin zadnji stavek v drugem delu fatimske skrivnosti: »Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd.«

Glede teh trditev je treba reči: Sestra Lucija je zapustila zelo obsežen, doslej neobjavljen dnevnik. Iz njega so v Lucijin življenjepis v portugalskem jeziku, ki je izšel leta 2013, vzeli nekatere odstavke; med njimi pomembno poročilo o zapisu tretjega dela fatimske skrivnosti. Iz tega zapisa se vidi, da Lucija dolgo časa ni mogla izpolniti naročila svojega škofa, naj zapiše ta del skrivnosti, ker iz nebes ni dobila nobenega naročila oziroma dovoljenja. Ko ga je 3. januarja 1944 dobila, je zlahka še isti dan opisala skrivnost. V dnevniku nič ne poroča o četrtem delu skrivnosti, ki naj bi ga prejela 13. julija 1917. V njenem življenjepisu je jasno zapisano, da nič drugega ne spada k »tretji« skrivnosti kakor leta 2000 objavljeno besedilo.

Dogajanja v Sloveniji ob fatimski stoletnici

Neki duhovnik je zapisal: »V soboto, 15. julija 2017, smo se srečali pri Mariji v Petrovčah. Ob 10.00 je že bila polna cerkev. Pel je zbor "klasične" pesmi in nas vabil v globino srečanja. Ljudje so glasno in s srcem sodelovali. Škof je ves čas klečal pred Najsvetejšim. Posvetitvena molitev je prihajala iz globine. So to znamenja za v bodoče?«

Drugi duhovnik je priporočil: »Vsem, ki še niso začeli z romanjem kipca Fatimske Matere Božje po družinah, toplo priporočam, da se tega čim prej lotijo. Marijin kipec jutri zapušča našo župnijo in gre v sosednjo. Pri nas je bil skoraj dva meseca. Skoraj vsak dan v drugi hiši, stanovanju ... Vsi, ki so Marijin kipec gostili, so bili hvaležni, ganjeni. Bom pretiraval, če rečem: drugačni ... ? Ko pobožne žene prinesejo kipec k ženski, ki sama več ne more v cerkev in skupaj z njo, z njenimi sosedi in domačimi molijo, pojejo Marijine pesmi ... Ko se to dogaja v župniji, kjer po domovih skoraj ni več molitve ... Tedaj je konec dvomov ... Skratka: stvar deluje. Bogu hvala za Marijo in za vse, ki se s to zadevo tako predano trudite.«

Za fatimski shod za murskosoboško škofijo, ki je bil 13. maja v Črenšovcih, zastopnik med drugim poroča: »Vrata v Cerkev Sv. Križa so se na stežaj odprla vsem vernikom z levega in desnega brega reke Mure. Fatima se je povezala s Črenšovci. Po vstopu v to čudovito urejeno svetišče so se naše oči lahko, poleg velikega križa, zazrle tudi v podobe fatimske MB. Trije kipci so bili s kapelicami za vsako dekanijo, ob njih pa polna miza nekoliko manjših kipcev fatimske MB za vsako župnijo. Zahvaljujemo se našemu škofu ordinariju dr. Petru Štumpfu, za tako dobro odločitev, da je naročil manjše kipce za vsako župnijo. Tako je po župnijah več možnosti, da Marijin kipec obišče čim več družin.

Molili smo častitljivi del rožnega venca na fatimski način. Molitveno uro so sooblikovali verniki cele škofije. Vsaka skupina je prišla pred Najsvetejše in kip Matere Božje ter molila desetko rožnega venca. Prvo desetko trije otroci iz vsake župnije, drugo desetko trije mladi iz vsake župnije, tretjo desetko po en oče in mati iz vsake župnije, četrto desetko vsi duhovniki in redovniki s škofom, peto desetko trije molivci iz vsake župnije, šesto desetko vse redovnice iz škofije. Pred desetkami smo prisluhnili evangeljskemu in fatimskemu besedilu, na koncu desetke pa je skupni pevski zbor zapel Marijino pesem.

Sledilo je pričevanje g. Marije Šalamun, animatorke JMS za murskosoboško škofijo. Poudarek je bil na uresničevanju in življenju iz posvetitve JMS, opravljanju pet prvih sobot in osebnem odnosu do Marije.

Škof dr. Peter Štumpf je v nagovoru med mašo poudaril pomen sedanjega trenutka z besedami: 'Danes je dan, ki bo v zgodovino Cerkve in človeštva zapisan kot dan velikega upanja! To upanje je nebeška Mati Marija, ki se nam podarja po otrocih.' Škof je dal pomenljiv poudarek otrokom – pastirčkom, ki so pred 100 leti bili izbrani, da oznanijo na zemlji, kako Bog z veliko skrbjo gleda na vse ljudi. Po svoji nebeški odposlanki Materi Mariji nas kliče k spreobrnjenju, pokori in molitvi za mir.

Procesija z milostnim kipom se je vila po vasi, mimo župnijskega doma in mimo šole nazaj v cerkev. V procesiji so posamezne župnije nosile Marijina bandera – zastave iz svoje župnije. Ves čas procesije je g. škof skupaj z duhovniki pel litanije Matere Božje z Marijinimi odpevi. Po ponovnem prihodu v cerkev nas je gospod škof povabil k osebni posvetitvi družine, posameznikov, župnije in škofije fatimski Materi Božji. Nato je blagoslovil vse Marijine kipce in jih vsakemu župniku posebej izročil za njegovo župnijo.«

Nezadovoljstvo domačega župnika

Prvi zastopnik Cerkve je župnik župnije, v kateri se dogajajo domnevna nadnaravna prikazovanja in sporočila. V času prikazovanj angela in Marije je bil v Fatimi župnik Manuel Marques Ferreira. Otroke je prvič zaslišal štirinajst dni po prvem prikazanju Božje Matere in nato po vsakem prikazanju. Prav tako je izprašal več prič in zasliševanja ter dogodke popisal v več poročilih. Dolgo časa v nadnaravnost prikazovanj ni verjel in se je na prošnjo vernikov prvič udeležil dogodkov v Irijski globeli 13. oktobra 1917. Iz Fatime je odšel predvsem zato, ker ni mogel »dokončati cerkve zaradi pomanjkanja sredstev«.

Leta 1918 je med drugim zapisal o zadnjem srečanju z Lucijo:

»Vedno sem imel za svojo dolžnost, da se pokažem nevtralnega, dokler ne bi bilo jasnih dokazov ali cerkvene izjave.«

V drugem Spominu Lucija poroča, kako je bilo, ko jo je župnik zadnjič zaslišal:

»Na koncu prečastiti gospod o vsem tem ni vedel kaj reči in začel je kazati svojo nezadovoljnost:

'Zakaj gre toliko ljudi molit na pusti travnik, medtem ko živi Bog, Bog naših oltarjev, v zakramentu ostane sam, zapuščen v tabernaklju? Čemu ta denar, ki ga pustijo brez kakega namena pod črniko, obenem pa ni mogoče dokončati cerkve zaradi pomanjkanja sredstev?'

Popolnoma sem razumela razlog njegovih razmišljanj, toda kaj sem mogla storiti? Če bi jaz gospodovala srcem teh ljudi, bi jih zagotovo preusmerila v cerkev. Ker pa tega nisem mogla, sem darovala Bogu še to žrtev.«

p. Anton